Navbar sticky

sreda, 15. avgust 2018

London (Horror story)


Zelo malo popotnika je v meni. Ne maram potovanj. Že od nekdaj sem se raje zapečkarsko držala doma. Potovanja po svetovno znanih mestih v meni niso nikoli zbujala posebnega zanimanja in interesa. Vseeno sem v zadnjem času kar nekajkrat obiskala London. Glavi razlog za to je bila sestrina selitev v britansko metropolo. Z nič kaj posebnim navdušenjem sem se na pot odpravila tudi pred slabim tednom in še enkrat ozavestila, da potovanja niso moj najljubši hobi. Enostavno sem preveč rada na-komot in cenim udobje lastnega doma ter mesta, kjer mi je vse poznano, predvidljivo. Ne čutim potrebe, da spoznam vsak lokalni smetnjak in ga fotografiram, da so muzeji zanimivi verjamem na besedo. Ne maram načrtovanja, usklajevanja, orientiranja, niti samega transporta ... Vse to mi predstavlja nepotreben stres, ki se mu zlahka izognem če ostanem doma in raziskujem zanimivosti naše države, ki jih je na pretek. 

Kljub vsemu, si tako katastrofalne dogodivščine kot se mi je pretekle dni dogajala, nisem predstavljala niti v najslabših sanjah. 

Začelo se je že s samim odhodom na letališče, saj je imelo moje letalo več kot triurno zamudo. Ko sem sredi noči izčrpana, lačna in sitna končno prišla na londonsko letališče, me je za dobrodošlico po edinem toplem puloverju pobruhal otrok. Ker sem prišla iz prijetnih 30 na polarnih 10 stopinj, je bil to zame še poseben šok. V naslednjih urah sem iskala že plačan National Express, ki sem ga zaradi zamude letala zamudila. Ker bi naslednji prišel šele čez 5 ur, je bila moja edina preostala možnost uber ali taxi. Izbrala sem slednjega in si že takoj precej olajšala denarnico. Po 12 urah sem le prišla na cilj in se najprej dobro naspala, nato pa s sestro raziskovala tamkajšnjo okolico (beri odkrivala najboljše kavice v Costi). 
Naslednji dan sem doživela novo presenečenje. Med sprehajanjem po mestu mi je nekdo ukradel denarnico. Kako se je to sploh zgodilo mi še danes ni jasno, saj sem bila zelo pazljiva, z veliko torbo, ki je bila vedno zaprta. Z nepridipravom so odšle vse moje bančne kartice, denar, izkaznice, fotografije ... In nenazadnje moja najljubša Michael Kors denarnica, ki sem jo imela zelo rada. Ter plastenka z vodo. Upam, da se je odžejal. Na srečo sem dokumente pustila v stanovanju, sicer bi imela z urejanjem potnega lista še dodatne neprijetnosti in stroške. Da je bil dan popoln, sem izvedela še, da je Gal moral k veterinarju. Na srečo so bila samo vneta ušeska in nič tako resnega kot med prejšnjim potovanjem, ko je skoraj umrl.

Štiridnevni "oddih" se ni zaključil čisto nič bolj optimistično. Let je bil zaradi slabih vremenskih razmer precej naporen, poln turbulenc in premetavanja po letalu. Ker na tržaško letališče zaradi hude nevihte nikakor nismo mogli varno pristati, smo še kakšno uro krožili po zraku in se spraševali kaj se pravzaprav dogaja. Ko nam je skoraj zmanjkalo "župce" smo bili primorani pristati na letališču v Puli in od tam nadaljevati pot.

Kljub neprijetnostim je nastala škoda zgolj materialna.Vesela sem, da sem domov prišla živa in zdrava. Od potovanja se moram najprej spočiti in umiriti, nato pa začeti urejati dokumente. Novega potovanja pa v bližnji prihodnosti vsekakor ne načrtujem!

 *Vtise iz mojih prvih dveh London potovanj si lahko prebereš tukaj in tukaj, kjer boš deležna bolj pozitivnega branja. Tokrat so stvari pač šle zelo narobe. Edini dan brez neprijetnosti pa so nastale fotografije, ki sledijo ... Izpred objektiva Anite Ajisic.






Ni komentarjev :

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...