Navbar sticky

torek, 22. avgust 2017

Brez naslova

Ne, danes ne bo outfit zgodbe. O oblekah in šminkah tokrat ne bom nakladala, ampak sem se odločila za malo drugačno objavo. Malo bolj osebno. Z vami delim razmišljanje, ki mi po glavi roji že nekaj časa.

Prisežem, da sem več kot "butasta afna s čivavo". Saj ne da bi se želela pretirano zagovarjati ali vas prepričati v nasprotno, ampak vseeno bom napisala par besed.
Tak komentar mi je bil namenjen v objavi z Galom :)) Na blogu predstavljam del svojega življenja, posvečen vsemu lepemu - ličilom, negi kože, izbiri stajlinga. Vsekakor pa to ni vse, ampak le del, ki sem ga pripravljena deliti s svetom. 
Komentarja na bloggerju nisem potrdila, prav tako pa ga nisem vzela osebno. Ker vem, da ni odraz tega kar sem, ampak le besede neke nesrečne osebe polne frustracij, ki ima za sabo zelo težak dan.

Tako zelo bi bila vesela, če bi se ljudje začeli malo bolj spoštovali. Vsi. Drugi mene in včasih tudi jaz druge. Saj se trudim, ampak priznam, da mi vedno ne uspe. 
V zelo kaotičnem času živimo. Dobi primerjanja, tekmovanja. Kdo ima več denarja, boljšo službo, lepše stanovanje... Kdo je bolj suh in fotogeničen? Kdo objavlja boljše slike, kdo pa res "ni za nikamor".
Seveda se v tem primeru ne izrazimo neposredno, to bi bilo pa malo grdo, ane? Povemo prijateljici na kavi, fantu na morju, babici na obisku... Bolj v stilu "sej ne da me moti, ji čisto privoščim, AMPAK"... in v nadaljevanju izlijemo ves gnev in nevoščljivost, ki je verjetno večji odraz naših nesigurnosti kot samega objektivnega dejstva.

Opažam veliko hudobije, foušije in negative. 
Pa se prav vsi trudimo na svoj način in vsem po svoje uspeva. Ne delimo vsi istega pogleda na svet, ne zasledujemo enakih ciljev in ne živimo po enakih pravilih.  Kar je meni lepo - je nekomu grdo, kar si jaz neskončno želim, je drugemu popolna banalnost... In ravno zaradi te različnosti, se ne bi smeli kar naprej spotikati drug ob drugega.

Naš vrtiček ne bo nič bolj zelen, če bomo smetili tujega. Čeprav prav vsi pogosto delimo te modre besede, si prikimavamo in družno obsojamo iste napake drugih (ki jih sami seveda nikoli ne naredimo), se prevečkrat znajdemo na drugi strani. 

Tisti ne tako lepi. Ki skritizira, grdo pogleda, naredi drugemu krivico. Se ne izključujem. Kdaj je ta človeški impulz preprosto premočan in verjetno smo se prav vsi že kdaj znašli na tem mestu. 

Zadnjič sem bila del pogovora, ki se je začel nekako takole: "Nevem zakaj so ljudje tako negativni, mi želijo slabo in me konstantno obrekujejo. Karma in vesolje bosta že naredila svoje, v to sem prepričana". 
Saj mi niti ne bi bilo sporno, če ne bi moja sogovornica minuto pred tem do potankosti obrala sestrino najboljšo prijateljico, "ki pa res ni za nikamor, je totalno presuha in se oblači kot za pusta".
Nihče ni nikoli nič kriv. Kaj šele, da bi prevzel odgovornost ali vsaj malo razčistil pri sebi. V najboljšem primeru smo vsi po vrsti "napačno razumljeni", nič ni bilo tako mišljeno kot je bilo izrečeno in napako se zelo redko prizna, kaj šele za njo opraviči.
Pomembno se mi zdi, da ozavestimo tudi ta vidik naše osebnosti in se trudimo biti boljši. Najprej začnemo pri sebi in šele potem pri sosedu.  


Ni komentarjev :

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...