Ne, danes ne bo outfit zgodbe. O oblekah in šminkah tokrat ne bom nakladala, ampak sem se odločila za malo drugačno objavo. Malo bolj osebno. Z vami delim
razmišljanje, ki mi po glavi roji že nekaj časa.
Tak
komentar mi je bil namenjen v objavi z Galom :)) Na blogu predstavljam
del svojega življenja, posvečen vsemu lepemu - ličilom, negi kože,
izbiri stajlinga. Vsekakor pa to ni vse, ampak le del, ki sem ga
pripravljena deliti s svetom.
Komentarja na
bloggerju nisem potrdila, prav tako pa ga nisem vzela osebno. Ker vem,
da ni odraz tega kar sem, ampak le besede neke nesrečne osebe polne
frustracij, ki ima za sabo zelo težak dan.
Tako
zelo bi bila vesela, če bi se ljudje začeli malo bolj spoštovali. Vsi.
Drugi mene in včasih tudi jaz druge. Saj se trudim, ampak priznam, da mi
vedno ne uspe.
V zelo kaotičnem času živimo. Dobi
primerjanja, tekmovanja. Kdo ima več denarja, boljšo službo, lepše
stanovanje... Kdo je bolj suh in fotogeničen? Kdo objavlja boljše slike,
kdo pa res "ni za nikamor".
Seveda se v tem
primeru ne izrazimo neposredno, to bi bilo pa malo grdo, ane? Povemo
prijateljici na kavi, fantu na morju, babici na obisku... Bolj v stilu
"sej ne da me moti, ji čisto privoščim, AMPAK"... in v nadaljevanju
izlijemo ves gnev in nevoščljivost, ki je verjetno večji odraz naših
nesigurnosti kot samega objektivnega dejstva.
Opažam veliko hudobije, foušije in negative.
Pa
se prav vsi trudimo na svoj način in vsem po svoje uspeva. Ne delimo
vsi istega pogleda na svet, ne zasledujemo enakih ciljev in ne živimo po
enakih pravilih. Kar je meni lepo - je nekomu grdo, kar si jaz
neskončno želim, je drugemu popolna banalnost... In ravno zaradi te
različnosti, se ne bi smeli kar naprej spotikati drug ob drugega.
Naš
vrtiček ne bo nič bolj zelen, če bomo smetili tujega. Čeprav prav vsi
pogosto delimo te modre besede, si prikimavamo in družno obsojamo iste
napake drugih (ki jih sami seveda nikoli ne naredimo), se prevečkrat
znajdemo na drugi strani.
Tisti
ne tako lepi. Ki skritizira, grdo pogleda, naredi drugemu krivico. Se
ne izključujem. Kdaj je ta človeški impulz preprosto premočan in
verjetno smo se prav vsi že kdaj znašli na tem mestu.
Zadnjič
sem bila del pogovora, ki se je začel nekako takole: "Nevem zakaj so
ljudje tako negativni, mi želijo slabo in me konstantno obrekujejo.
Karma in vesolje bosta že naredila svoje, v to sem prepričana".
Saj
mi niti ne bi bilo sporno, če ne bi moja sogovornica minuto pred tem do potankosti
obrala sestrino najboljšo prijateljico, "ki pa res ni za nikamor, je
totalno presuha in se oblači kot za pusta".
Nihče ni nikoli nič kriv. Kaj šele, da bi prevzel odgovornost ali vsaj malo razčistil pri sebi. V najboljšem primeru smo vsi po vrsti "napačno razumljeni", nič ni bilo tako mišljeno kot je bilo izrečeno in napako se zelo redko prizna, kaj šele za njo opraviči.
Pomembno
se mi zdi, da ozavestimo tudi ta vidik naše osebnosti in se trudimo
biti boljši. Najprej začnemo pri sebi in šele potem pri sosedu.
Ni komentarjev :
Objava komentarja