Ali mi
dovolite eno čisto izvenserijsko? V kateri besede kot so kozmetika, puder,
outfit niti omenila ne bom. Pač pa je povezana z Galom, mojim novim pasjim
sopotnikom.
Veste, Gal
je res eno prisrčno a hkrati zelo občutljivo bitje. Enokilogramska puhasta
kepica, ki šteje štiri mesece in bolj kot na tazaresnega psa, nekatere
spominja na morskega prašička, poleg mene navdušuje tudi širšo okolico. Takega
občudovanja resnično nisem pričakovala in če mi je bilo prve dni še simpatično,
mi je zadnje čase rahlo moteče.
Najini
sprehodi do 200 metrov oddaljenega Mercatorja se namesto v 5 minutno hojo
spremenijo v polurno debato, kjer mimoidoče zanima vse od njegove pasme, teže
in zdravstvenega stanja. Še bolj pa si želijo stika z njim, ga pobožati in
prijeti. In tu se pojavi bistven problem. Galči je namreč trenutno še zelo plašno
bitje, ki mu kakršno koli dotikanje drugih oseb kot mene in mojega dragega
ne ustreza. Na srečo je bolj mirnega katakterja (potrkam, da tako tudi ostane,
ne bomo si namreč zatiskali oči - čivave so pogosto pravi mali pain in
the ***) in ga okolica kaj pretirano ne gane. Za druge ljudi in živali se
ne zmeni in če ga že spravim na trdna tla, le pridno sledi mojim korakom. On bi
namreč raje bil kar v zavetju varnega doma, kot hišni mucek lulal na plenično
podlogo in ga tako sprehodi prav nič ne mikajo. Ko vidi oprsnico in povodec se
mi skrije pod posteljo in sledijo dolgi monologi, da ga nekako spravim ven.
Da me ljudje
zunaj ustavijo in prijazno kaj vprašajo me sploh ne moti, (če ne loviva ravno
bližajoče se trole) ampak današnji dogodek zaradi katerega (besno) pišem tale
spis, pa je bil kaplja čez rob.
Starejša
gospa z luštnim shi-tzu-jem me že na daleč ogovori in reče, naj pripeljem to
"majhno podganico". Z Galom se približava, nakar ga ona ogovori in
vpraša, če lahko spusti svojega psička blizu, da bi se igrala. Povem da lahko,
vendar je Gal še mladiček, ki se na novo okolje in dom šele dobra dva tedna
navaja, zato bodiva previdni.
Malo sta se
povohljala, v naslednjem trenutku pa je gospa meni nič tebi nič v trenutku
moje nepozornosti že od zadaj planila na Gala in ga grobo prijela, ta pa
se je na smrt prestrašil in začel glasno cviliti (lajati še ne zna).
Gospa se je razburila nad njegovim "grdim vedenjem" in me
takoj za tem še podučila, da ni prav da je tako nesocializiran in naj s
primernejšo vzgojo začnem čim prej, sicer bom imela velike probleme z njegovo
neprilagojenostjo. Halo?!?!
Prijela sem
psa in odšla proti domu, kjer se Gal pol ure po dogodku še vedno
trese in stiska k meni.
Predvsem mi
je zanimivo, da otroci takoj razumejo, da Gal potrebuje še čas in ga lahko le
pogledajo ali ponudijo roko da jo povoha ter kasneje morda pobožajo.
Naduvane
stare koke, ki bi osnovne civilizacijske norme in pravila morale imeti že
zdavnaj ponotranjene, pa so egocentrično vsiljive in mi povrh vsega še solijo
pamet.
Šele sedaj
približno razumem mlade mamice, ki iščejo stranske poti, da se izognejo stegovanju
tac v njihove vozičke in razna pametovanja o vzgoji.
Minimalne
meje in osnove kulture bi bile v današnjem času res dobrodošle in žalostno, da
se jih nekateri ne zavedajo.
Na tej točki zaključujem ta zapis in vas sprašujem za vaše poglede,
izkušnje in komentarje na opisano.
Se vam zdi, da morda pretiravam?
Pozdravček,
3 komentarji :
Niti malo ne pretiravaš. Preveč je takih ljubiteljev psov, ki nimajo pojma in kljub temu, da jim nekaj poveš, delajo kar mirno po svoje. Meni vsake toliko časa nekdo dvigne pritisk, ko sem zunaj z mojim psom. Zadnjič je ravno ena gospa, ki me precej pozna, diskriminirala mojega psa samo na podlagi, ker je pitbull. Prišla je z otrokoma, bili pa smo pri moji kolegici. Njeni pes je stekel takoj do njiju in ga vsi božajo in potem preden pride na dvorišče, se mi dere da naj jes mojega psa vmaknem, v smislu da se njeni vnuk okuži z nevem kako boleznijo, če bo prišel blizu mojemu psu. Sem ga vmaknila za minuto al dve, pridem nazaj pa mi začne nakladati, da se mojemu psu kost zarašča v možgane. In potem sem se res raje vmaknila, ker sem uvidela, da je polna pameti :D
Je pa velika razlika med strahom in dejansko nesocializiranim psom. Samo čas rabi, zaenkrat verjetno samo na ravni vohanja. Ampak potem je pa to, ko se trudiš ta strah premagat in ti pride ena pametna ženska in vse pokvari. In rabiš spet začeti znova. Res so eni ljudje glupi.
Nočem, da misliš, da pametujem ampak samo nasvet bi ti rada dala. Glede oprsnice in povodca.. Začni to povezovati z nečim dobrim (npr. hrano, pač za kaj najrajši dela) in poskusi tako, da se nebi preveč za njim podila. In v stanju, ko ga je strah, probaj, da ga ne božaš preveč, ker psi znajo to razumeti kot, da je to potem dobro dejanje in on za to dobiva nagrado.
Pa veliko sreče pri premagovanju ovir z Galom <3
Hvala za tvoje nasvete, tole z oprsnico in povodcem je res uporabno, ne bi sama niti pomislila :) ♡
Jah, moja zna bit kdaj malo samosvoja in ji ne paše prav vsak in ko rečem, da je boljše da ne skačejo vanjo so usi užaljeni kao "js pa res znam s psmi" sam še vedno svojga psa najbolj pozna ravno lastnik in bi blo treba upoštevat to kar ti reče. Jst sm že kdaj rekla, da je boljse da jo pustijo na miru, ker smo ble npr cel dan okuli in je bla ze tecna in zaspana, pa so kljub opozorilu dregali vanjo. Zaenkrat ni blo nič narobe, samo naprimer da bi bilo, bi bla gvisnp jst kriva, ker mam "nevzgojenega" psa, a to da oni ne poslusajo tebe ki si lastnik je pa kul. Svašta
-Vesna
Objava komentarja