Halo?!

Ali mi dovolite eno čisto izvenserijsko? V kateri besede kot so kozmetika, puder, outfit niti omenila ne bom. Pač pa je povezana z Galom, mojim novim pasjim sopotnikom. 

Veste, Gal je res eno prisrčno a hkrati zelo občutljivo bitje. Enokilogramska puhasta kepica, ki šteje štiri mesece in bolj kot na tazaresnega psa, nekatere spominja na morskega prašička, poleg mene navdušuje tudi širšo okolico. Takega občudovanja resnično nisem pričakovala in če mi je bilo prve dni še simpatično, mi je zadnje čase rahlo moteče. 

Najini sprehodi do 200 metrov oddaljenega Mercatorja se namesto v 5 minutno hojo spremenijo v polurno debato, kjer mimoidoče zanima vse od njegove pasme, teže in zdravstvenega stanja. Še bolj pa si želijo stika z njim, ga pobožati in prijeti. In tu se pojavi bistven problem. Galči je namreč trenutno še zelo plašno bitje, ki mu kakršno koli dotikanje drugih oseb kot mene in mojega dragega ne ustreza. Na srečo je bolj mirnega katakterja (potrkam, da tako tudi ostane,  ne bomo si namreč zatiskali oči - čivave so pogosto pravi mali pain in the ***) in ga okolica kaj pretirano ne gane. Za druge ljudi in živali se ne zmeni in če ga že spravim na trdna tla, le pridno sledi mojim korakom. On bi namreč raje bil kar v zavetju varnega doma, kot hišni mucek lulal na plenično podlogo in ga tako sprehodi prav nič ne mikajo. Ko vidi oprsnico in povodec se mi skrije pod posteljo in sledijo dolgi monologi, da ga nekako spravim ven.  

Da me ljudje zunaj ustavijo in prijazno kaj vprašajo me sploh ne moti, (če ne loviva ravno bližajoče se trole) ampak današnji dogodek zaradi katerega (besno) pišem tale spis, pa je bil kaplja čez rob. 

Starejša gospa z luštnim shi-tzu-jem me že na daleč ogovori in reče, naj pripeljem to "majhno podganico". Z Galom se približava, nakar ga ona ogovori in vpraša, če lahko spusti svojega psička blizu, da bi se igrala. Povem da lahko, vendar je Gal še mladiček, ki se na novo okolje in dom šele dobra dva tedna navaja, zato bodiva previdni. 

Malo sta se povohljala, v naslednjem trenutku pa je gospa meni nič tebi nič v trenutku moje nepozornosti že od zadaj planila na Gala in ga grobo prijela, ta  pa se je na smrt prestrašil in začel glasno cviliti (lajati še ne zna). 

Gospa se je razburila nad njegovim "grdim vedenjem" in me  takoj za tem še podučila, da ni prav da je tako nesocializiran in naj s primernejšo vzgojo začnem čim prej, sicer bom imela velike probleme z njegovo neprilagojenostjo.  Halo?!?! 

Prijela sem psa in odšla proti domu, kjer se Gal  pol ure po dogodku še vedno  trese in stiska k meni. 

Predvsem mi je zanimivo, da otroci takoj razumejo, da Gal potrebuje še čas in ga lahko le pogledajo ali ponudijo roko da jo povoha ter kasneje morda pobožajo. 

Naduvane stare koke, ki bi osnovne civilizacijske  norme in pravila morale imeti že zdavnaj ponotranjene, pa so egocentrično vsiljive in mi povrh vsega še solijo pamet.  

Šele sedaj približno razumem  mlade mamice, ki iščejo stranske poti, da se izognejo stegovanju tac v njihove vozičke in razna pametovanja o vzgoji.

Minimalne meje in osnove kulture bi bile v današnjem času res dobrodošle in žalostno, da se jih nekateri ne zavedajo. 

Na tej točki zaključujem ta zapis in vas sprašujem za vaše poglede, izkušnje in komentarje na opisano.

 Se vam zdi, da morda pretiravam?

Pozdravček,